Bioenergija

Bioenergija, imenovana tudi Chi, prana, bioplazma, energetsko polje itd. je življenjska, kozmična energija, temelj, brez katerega ne bi bilo življenja. Človek se neprestano oskrbuje s to energijo, ki prihaja iz vesolja in iz zemlje, imajo pa jo tudi živali in rastline.

Izhaja iz grške besede bios (življenje) in energia, torej življenjska energija - bioenergija. Življenjska energija je hkrati tudi življenjska osnova, pogoj in edina možnost človekovega obstoja in delovanja. Vse dokler svobodno kroži v organizmu, ohranja telesno uravnovešenost in zdravje. Višek ali pomanjkanje bioenergije podira skladnost energijskega telesa. To je predpogoj za nastanek različnih bolezni. Ko imamo te energije manj, se slabo počutimo, ko je imamo še manj, zbolimo, ko pa je sploh nimamo, nas pokopljejo - smo torej mrtvi.

Zdravljenje z bioenergijo ali polaganje rok je morda ena najstarejših metod zdravljenja in se jo uporablja povsod po svetu. Že pred več kot 5.000 leti so jo v Indiji poimenovali prana, kitajski mojstri Qi gonga, ki jo poznajo kot Chi, pa z njo že stoletja uravnavajo in spodbujajo človeško energetsko polje. V hebrejskih mističnih spisih Kabale to energijo opisujejo kot astralno svetlobo, skozi celotno zgodovino krščanstva pa so jo v obliki avreole (svetleči sij) umetniško upodabljali okoli glave angelov in svetnikov. Priznani oče medicine Hipokrat je opisal bioenergijo kot "silo, ki teče skozi roke mnogih ljudi".

Znastveniki potrjujejo, da obstaja okoli telesa elektromagnetni ovoj, ki obkroža in prežema telo. Zemeljska energija vstopa v telo pri dnu hrbtenice, kozmična pa skozi vrh glave. Zaradi nenehnega obračanja našega planeta, energiji ne vstopata v telo naravnost, temveč po ukrivljeni črti, podobni spirali in se v telesu med seboj prepletata. Kjer se v telesu zemeljska in kozmična energija križata, zaradi interference teh dveh energij nastaja nova kakovostna energija, ki seva navzven. Ta mesta se tradicionalno imenujejo energetski centri ali čakre. Energija v telesu potuje po meridianih, ki so znani že iz tradicionalne kitajske medicine, njihov obstoj pa je potrdila tudi zahodna znanost.